V pravljici morska deklica reši življenje princa, ki je doživel brodolom, in se odloči za tvegano dejanje - osvojiti njegovo ljubezen. Da bi lahko postala človek, se mora odreči svojemu glasu in plavuti. Poleg tega lahko postane človek samo, če jo bo princ ljubil in če se le-ta ne poroči s kakšno drugo žensko, drugače bo umrla s strtim srcem in se spremenila v morsko peno. Mala morska deklica očara princa, ki se pa ne zaljubi vanjo. Princ se poroči s princeso sosednjega kraljestva in Mali morski deklici stre srce. Kljub temu, da bi lahko ostala človek tako, da bi ubila princa, se ne odloči za to dejanje in se raje vrže v valove. Njeno telo se spremeni v morsko peno, a njena duša postane duh, hčer zraka.
Obstaja ena teorija, ki je podpisana z mojim imenom in prekleto drzi….
Se vam je kdaj naredilo, da ste videli par, kjer sta si bila moski in zenska zelo podobna, da ste za trenutek pomislili, da sta brat in sestra?
Thats the point…
Moški in ženska, ki sta si navidez podobna sta enostavno za skupaj..Enostavno pašeta skupaj..Se razumeta in shajata…
In kje so podobnosti?
Govorimo o telesnih podobnostih..ne ravno o stilu oblacenja, ampak o dejanski podobi. In vedno, ko srecam taksen parcek sem presenecena, kje so se ti ljudje nasli…
PRIMER:
-Imam prijateljico, ki je bila na X-miljon zmenkih in vsakemu moskemu je nekaj manjkalo…Dokler ni spoznala NJEGA…In kaksen je? Njegova silhueta je zelo podobna njeni, celo hojo imata isto, da neomenjam da imata iste barve oci in iste barve lase…Da ne omenjam, da oba govorita povsem umirjeno, tiho in zadrzano…Na kratko..ISTA STA!
-Po dolgem casu stopim v kontakt s prijateljem s katerim sva v dolocenem obdobju prezivela dosti casa skupaj…Ko se zacneva pogovarjati o tem kaj se je komu zgodilo v vmesnem casu, on rece: Porocil sem se…
Besedam nisem verjela in dobim porocno sliko..Nakar se ne morem nacuditi podobnostim…Oba imata isti odtenek las, oba nasmejana in opaziti je da imata celo iste oblike oz. nepravilnosti na zobeh, oba imata pege na obrazu…In on pravi, da se odlicno razumeta 
Lahko bi nastevala se kaksne primere…vendar ni to namen posta…mogoce se samo malo ozrite okoli sebe in opazujte ljudi…Kako podobni so si ali pa kdo je podoben vam
In seveda…sporocite, ce se strinjate
V njeni glavi je zadnje dni vladala zmeda…Zakaj, ce lahko svoje zivljenje oblikujes tako kot hoces?
Zleknila se je v naslonjac, ugasnila mobilca, v eno roko prijela nektarino in v drugo knjigo. Med grizenjem najljubsega sadeza se je izgubljala v dogodivscinah glavne junakinje. Tako rada je imela taksne popoldneve…taksni ki so bili samo njeni. Brez nepotrebnih zvonenj in negodovanj, brez poslusanja odvecnih zgodb in preizkusanja njenih zivcev…Samo poziranje crk, ki jih je nekdo zapisal…
Po dolocenem casu je vstala, si pretegnila zaspane ude, iz radovednosti prizgala telefon…Sporocilo o zgresenih klicih. Sporocilo, kje si? kaj se pa danes kujas?
Samo nasmehnila se je…dan je bil preprosto popoln, brez nepotrebnih debat. Zunaj je nebo enakomerno spuscalo svoje kaplje na zemljo…Vzela je se eno nektarino iz kosare in nadaljevala s svojim pocetjem…that make me feel good…
Svet je karnaenkrat postal drugacen…dobil je hitro bitje srca, nasmehe brez razloga in se v zelo kratkem casu spremenil…v zivcnost ob gledanju v telefon, v poslusanje zgodb, v iskanje smisla, ki ga ni bilo…
Lazje bi bilo, ce vsega ne bi bilo…ji je odmevalo v glavi…A stvari niso bile vec tako preproste. Za trenutek se je zazdelo, da prave poti sploh ni…Ni poti naprej niti nazaj…po sredini pa se hoditi ne da. Pustila je, da jo je cas pokril z zalostjo in cakala kaj bo prinesel nov dan. Pustila je da so jo zarki poletja napajali z energijo in ji pokazali pravo pot. Svaljkala se je iz srecanja v srecanje, iz pogovora v pogovor in vedno znova opazala kako se spreminja.
Ni si bila vec podobna. Prisotnost tiste osebe jo je spremenila. Sama sebe ni vec prepoznala. Postala je nekdo drug. Clovek, ki ne verjame vec vase. Clovek brez energije in moci. Oseba z vedno zalostnim pogledom in priprtimi ocmi. Svoje podobe v ogledalu ni mogla prenesti. Oblacila se je na hitro in se vse manj urejala. Ponosna samozavestna drza je izginila z enim njegovim pogledom in besedo. Postala je siva miska brez volje.
Samo sebe je vprasala kaj se dogaja…sledila je svojem zalostnem pogledu in poskusala najti razlago zatisto cudno bolecino nekje znotraj...Sprasevala se je kaj se je zgodilo, kdaj je prestopila prag zalostnih ljudi…Odgovorov ni bilo.
Se vedno je rutinsko izvajala vsa opravila. Se vedno ga je srecevala. Se vedno je klonila pod njegovimi besedami in pustila, da so vplivale nanjo..
Vse do Tistega dne…ko se je odlocila, da bo nedosegljiva za vse negativne vplive na njeno zivljenje…Dan je bil tih in miren…v bistvu spokojno cist. Kot nalasc za novi zacetek…Privoscila si je samo svojo sprostitev…
Cetrto mesto? :O A se hecate? vir
Mi lahko samo kdo pove, kdaj naj prizgem TV…ker nogometa ne maram sploh…ampak toleeeeeeeeeeeeeeeeee, damn!
Razveselila sem samo sebe…z enim micenim nakupom…
Takoj, ko sem stopila v trgovino sem jo opazila…in zdaj doma krasi mojo okensko polico…ceprav niti ni okenska cvetlica, je pa moja najljubsa in tega se zaveda…in se vazi…
rubrika: moje rumeno veselje
Tale HUG je pa za VSE TISTE,
ki me te dni poslusajo, ko govorim toliko, da se sama seb ne sledim…
me tolazijo, da bo boljse, ceprav pripovedujem zgodbo brez srecnega konca…
mi svetujejo, ceprav je resitev samo ena…
in
me ovijajo v vato…medtem ko me prepricujejo,
zberi pogum in naredi tisto kar si zelis! Vprasaj samo sebe in nasla bos vse odgovore!
zdaj Vem in naredila bom tocno to.
PMS v kombinaciji z ŽALOSTJO ….je KATASTROFALNA KOMBINACIJA!
rubrika: Ugotovitve tega zivljenja
Odprla je oci, ker so jo prebudili zunanji zvoki..nekje je nekdo ze zacel dan, nekje so delavci ze pridno sluzili kruh in ob tem veselo opravljali mimoidoce…
Pomislila je kaj vse jo caka danes…flash dneva, njenega zivljenja ji je v trenutku poslal temno senco na obraz, v trebuhu jo je stisnilo…Zarila je obraz nazaj med rjuhe, ki so se vedno imele vonj po njemu. Pustila je da jo je ta vonj odpeljal prek misli do njegovih dotikov, poljubov, do strasti ki jo je izrazal skozi gibe, do custev ki jih je kazal z koordinacijo gibov…
Ko se je drugic zbudila je bila ura ze poldne…Delavci pod oknom so imeli zopet debato. Malica ali kosilo?
Sama ni imela moci, da bi vstala. Misel da bi se morala odpraviti po opravkih ji je silila solze v oci. Saj je tako ali tako vse brez pomena. Letala bo sem ter tja in na koncu zopet pristala v tem mrzlem stanovanju sama. Ne bo je pobral na poti, ne bosta veselo cvekala celo pot…Nihce je ne bo pocakal, da pride izpod tusa in nikogar ne bo h kateremu bi se lahko sveza in utrujena zvila v klobcic-objem…
Pokrila se je cez glavo. Cel dan ne more spati, to ji je bilo jasno. A kje naj najde voljo za vse majhne nepomembne opravke?
Stegnila je roko proti mobilcu in pogledala…nic. Niti enega samega klica. Niti enega sporocila. Kot da ne bi obstajala. Kot da se prav nihce ne bi spomnil nanjo. Nic. Kot da je sploh ne bi bilo na tem svetu…
Odprla je Sporocila in zacela tipkati…razum jo je prepriceval naj neha, custva pa so rekla, da ga zeli videti…vsaj na eni nedolzni popoldanski kavici, ce ne ze med svojimi rjuhami, ki so izgubljale vonj po njem.
Kratko je natipkala par besed….kako si?imas popoldne cas za kavo? in poslala predno se je razum sploh lahko oglasil.
Srce ji je zacelo biti hitreje medtem ko je cakala na odgovor in zrla v majhen ekrancek. Sovrazila je to reakcijo in zelela je umiriti bitje. Pocutila se je kot nora najstnica in ne kot zenska, ki ve kaj hoce od zivljenja in cesa je vredna.
Odgovora ni bilo. Zaprla je oci in z nosnicami iskala se zadnje ostanke njune zadnje noci…Prek lic ji je stekla solza. Solza razocaranja…zaradi vsega kar se je dogajalo v zadnjem casu. Postala je nekdo drug. Bila je zmaj, ki je bruhal ogenj nanj, ne da bi sama vedela zakaj tocno je to pocela…S tem bruhanjem ga je odganjala od sebe in po vsakem skupnem srecanju je bil malo manj njen in ona malo bolj zalostna. Zdaj je zalost dosegla taksno mejo da je vse postalo nepomembno. Vse druge reci, za katere se je se pred mesecem borila, so ostale nedokoncane in kup idej katere je zbirala lep cas je ostal samo na papirjih v zaprasenih predalih…
You have got a new message..Yes, message is here je zazvrgolelo iz telefona. Melodija, ki si jo je nastavila pred dnevi tokrat ni bila niti malo smesna…Odprla je sporocilo..
Danes ne morem, sestanek imam popoldan, ne vem kdaj bomo koncali…Pojdiva raje jutri.
Gledala je v crke, ki bi lahko pomenile razlog da bi skocila na noge in dnevu dala smisel…a v teh crkah ni bilo niti enega majhnega razloga za smisel…Jutri???ZAkaj ne danes? Zakaj ne zvecer? Zakaj ne…
Telefon ji je kot v pocasnem posnetku zdrsel iz roke in padel z glasnim udarcem na tla..Ni ji bilo mar. Niti za telefon, niti za dan ki nima smisla. Solze so oblile obraz…hotela sem samo eno kavo…samo en cvek…Bila bi tiho, prisezem da…samo da bi lahko vpijala prisotnost cloveka, ki je kar naenkrat postal vse…
Jutri???Jutri pa ne grem jaz nikamor…Spala bom tretji dan zapored, bolele me bodo oci od svetlobe, glava od prevelike kolicine spanja in imela bom otecene oci z zalostnim pogledom…Jutri pa ne grem nikamor…
